Kaj bo z arhitekturno dediščino?

1. verena perko
   06.10.2010 ob 08:17

   Dediščina (kulturna, naravna) Domžal je znantna, vendar bo postala opazna le, če jo bomo napravili javnosti prepoznavno in koristno. To pomeni, da je brez aktivnega vključevanja lokalne skupnosti ne gre ne preučevati, ne varovati in predvsem ne interpretirati. Da pa je dediščinski projekt potreben, govori predvsem identitetna podhranjenost Domžal. Odkar se spomnim, se Domažalam očita, da so brez vsakršne identitete. Vzrok temu je hiter industrijski razvoj, ki ni upošteval lokalnega izročila in je zanemrajal identitetne potrebe skupnosti.
   Univerzale je izjemna priložnost za Domžale, da bi se zavedle svoje bogate dediščine. vendar bi to lahko omogočil zgolj interdisciplinarni projekt, s katerim bi ponovno odkrili polpretekla, tradicionalna znanja (industrijska, obrtna, kmetijska itd.)in jih združili z arheološko in zgodovinsko podobo ter ostalo dediščino (seveda tudi naravno!)v enotno ponudbo. Tem kompleksnim potrebam bi ne mogel biti kos muzej (posebej ne tradicionalnega tipa, ki je bolj sam sebi v namen in se posveča predvsem zbirkam znotraj lastne hiše) najbolje bi bilo,če bi nastalo nekakšno izobraževalno, inovacijsko, kulturno, turistično in morda tudi eko-središče (za preučevanje bistriških voda? in študijsko središče za preučevanje industrijskih odplak???), kjer bi se srečevala in delovala lokalna skupnost in bi ob pomoči strokovnjakov odprli tiste oddelke (npr. akademije, šole, univerze za tretje življensko obdobje…) ki bi raziskovali, beležili, prezentirali in razvijali stara znanja, značilna za Domžale in okolico.
   Tovarna Univerzale bi postala simbolno in aktualno središče delovanja, eden prvih (industrijskih) ekomuzejev, kjer bi lahko nekdanji delavci/delavke zbrali spomine, zgodbe, slike, izdelke, specilana znanja in jih posredovali celotni skupnosti z namenom, da ta v Univerzale prepozna svojo identitetno točko.
   Središče bi lahko zaživelo v polnosti le, če bi s ponudbo postalo zares srce skupnosti!!!!!
   Recepta ni treba izumljati, je znan že najmanj štiri desetletja: treba je povezati potrebe skupnosti, gospodarstva, izobraževanja in turizma.
   Prostor bi lahko vsi našli v prenovljeni tovarni Univerzale in okolici, vključno s poceni sobicami za goste (gostujoče profesorje, kulturnike, študente, morda celo turiste???), kuhinjo z izključno lokalnimi jedmi (npr. v kurilnici??), delavnicami s tradicionalnimi izdelki za marginalizirane skupine (invalidi, starostniki itd.), likovnimi, filmskimi, glasbenimi, dizajnerskimi itd. poletnimi šolami za mlade (mednarodne kolonije na temo lokalnih znanj),gostujočimi razstavami za kulturne skupnosti (npr. srbsko, albansko….).

   Ja. Akademija, vsaj dizajnerski del, bi moral najti svoje prostore v Domžalah. Kako premakniti Ljubljano? Preprosto, s povabilom uglednih imen, npr. naj pride Philip Stark (ali pa kdo drugi)za začetek………..in naj oblikuje vsaj 1 izdelek, ki bo temeljil v lokalni industrijski ali obrtni tradiciji. (plačajte ga v srebru, izkupiček bo čisto zlato!)
   Povežite se npr. z oblikovalci Ikeje! Povabite nekdanje sodelavce iz Makedonije, Nemčije itd.
   Dejavnosti, katerekoli že, morajo na koncu ponuditi lokalni skupnosti nova delovna mesta in ponos na svojo lastno preteklost. S tem jo bodo (dediščino) tudi radi ohranjali v lastnem okolju in v domovih.

   Ja, upam, da se boste na koncu, ko bo domžalsko ‘univerzalno’ središče živelo in bogatelo lokalno skupnost še spomnili, kdo vam je posredoval najboljše ideje….
   Doc. dr. Verena Perko

2. Urednik
   06.10.2010 ob 12:52

   Zelo izčrpen komentar. Upajmo, v dobro Domžal, da bo kakšna od vaših idej meso postala.

3. Mitja Reichenberg
   10.10.2010 ob 18:30

   Dovolil si bom pripisati komentar in razmišljanja.

   Kulturna dediščina je nekaj, kar združuje kulturo in dediščino. To je jasno. Vendar ne gre prezreti nekaj misli, okoli katerih se iskrijo današnje Domžale. Varovanje (varstvo) kulturne dediščine, bi lahko rekli, temelji na dveh različnih pogledih, pojmovanjih, idejah. Ena je tradicionalna, druga pa sodobna. In tako je bistvena razlika med tradicionalnim in sodobnim razumevanjem oblik in načinov varstva kulturne dediščine predvsem v razumevanju le-tega in končno vprašanju, komu pravzaprav to varstvo (varovanje) dejansko služi. In tega ne gre prezreti.

   Tradicionalno varstvo temelji predvsem na temeljnem prepričanju, da je njegov končni cilj fizična zaščita posamičnih kulturnih spomenikov pred propadanjem – in seveda s tem tudi pred spremembami, ki jih prinašata čas in sodobni način življenja. Ob tem ne smemo pozabiti še na tako glasno predstavitev različnih (večkrat tudi ideološko obarvanih) vrednot, zaradi katerih te objekte varujemo kot kulturne spomenike. V sodobnem varstvu pa se med drugim širi obseg sodelujočih akterjev (od stroke, lokalnih skupnosti do civilne družbe, pa tudi umetnikov, umetnostnih zgodovinarjev, obrtnikov …) po eni strani pri raziskovanju, pri neposrednih posegih na stavbah, odločanju in iskanju najustreznejših rešitev kot včasih celo pri upravljanju z dediščino. In oblikovanju namena samega ohranjanja, seveda.

   In ne pozabimo – pri vsebinskem dodajanju, pri tistem, kar lahko imenujemo nekakšna dodana vrednost, se sodeluje tudi z družbami in posamezniki, ki lahko sami kulturni nepremičnini vdihnejo dušo, vsebino. Skratka nekaj – kar naredi most med kulturno dediščino v luči zgodovine in njeno vsebino danes in tukaj za bodočnost. Sodobno pojmovanje dediščine mnogokrat presega (in tudi mora presegati) samo zaščito posameznih stavb, prostorov in/ali predmetov ter deluje izredno povezovalno. To naredi z nadgrajevanjem različnih delov in vsebin: arheologije, arhitekture, etnologije, krajinske arhitekture, zgodovine, tehniške zgodovine, umetnostne zgodovine, urbanistične zgodovine … To so stroke, ki pa še ne dajejo vsebine, temveč načine. A so nadvse pomembne.

   Ko se oziramo po svetu, lahko opazimo, da se vedno bolj presega ozko obravnavo dediščine in se jo dopolnjuje, širi in izpopolnjuje prav z upoštevanjem večjih prostorskih celot in širših vrednot kulturnega okolja. Tukaj pa imajo Domžale odličen temelj. Poglejmo.

   Sodobna družba je družba podobe. Takšne in drugačne. Najmlajša med umetnostmi, ki je naredila bliskovit razvoj in napredek ter se razvija prav v jedru razumevanja današnje družbe – je brez dvoma film. Lahko bi rekli, da je film tako rekoč umetnost (medij) bodočnosti. Čeprav nam nenehno kaže preteklost! Če se razmišlja o tovarni Univerzale (ali pa o drugih objektih), zagotovo ne gre prezreti možnosti, ki jih daje filmska podoba. Ne le prikazovanje filmov (kot muzejskih eksponatov), temveč tudi delo s filmom, ustvarjanje Domžal v filmskih podobah, oživljanje preteklosti v luči sedanjosti. Film je umetnost iluzije gibanja. Film kot medij je tako pomemben, kot je bila nekoč knjiga. Če je knjiga medij besede, potem je film medij podobe. Današnja družba pa je, kot smo že omenili, družba podobe.

   Kar še ne gre prezreti pa je, da – film združuje! Združuje besedno, likovno, fotografsko, glasbeno, plesno, gledališko umetnost … Če želijo Domžale združevati kulturno dediščino, potem jo morajo skozi medij, ki to omogoča. Torej – film.

   Na tem mestu ne govorimo in ne mislimo samo na kino, ki je nujno potreben, temveč tudi na samo družbeno gibanje, ki bi filmu v Domžalah vdihnilo pomen kulturne dediščine. In njeno (so)oblikovanje ter ohranjanje. Etnografski film, izobraževalni (šolski) film, dokumentarni film, raziskovalni film, turistični film, kulinarični film, športni film … o Domžalah in njeni okolici.

   Če dobra beseda seže v deveto vas, potem ste lahko prepričani, da dober filmski prispevek seže še v deseto, enajsto … petnajsto mesto in državo. Film se širi eksponentno po televizijskih postajah, še bolj pa po internetu. Dober izobraževalni (šolski) film lahko postane del kurikuluma, postane del izobraževalnih vsebin v šolskih programih. Filmska vzgoja je v bistvu vzgoja o razumevanju filmskih podob, seznanjanju z zgodovino, tradicijo, vrednotami, kulturno dediščino in seveda – umetnostjo.

   Torej: film v Domžalah – Domžale v filmu. Razmislite.

Pošlji prijatelju